sreda, 30. junij 2010

18 jih je naštel

Tista leta, ko mnogi pomislijo, kaj vse se bo z njihovo polnoletnostjo spremenilo.
Besedilo v notranjosti sem našla na spletu in takoj mi je padlo v "oko". Ravno pravo, meni všeč in kot pisano za fanta, ki je pred kratkim naštel 18. Na levi strani je na željo naročnice dodan žep za denarno darilo, ki so ga 18 letniki še kako veseli.
Kar nekaj časa sem brskala, kje sem že našla ta digitalni motiv, vendar brezuspešno. Zaenkrat. Pa tisto mesto preprosto moram najti, saj je tam bilo kar nekaj hudo dobrih motivov.

Še zapakirana v škatlici in to je to.

sobota, 26. junij 2010

Mačje zgode in prigode -2.del

Za danes drugi del zgodbe Mačjih zgod in prigod.   

Tokrat pisanja ne bom pospremila z kakšnim mačjim izdelkom, pač pa z dvema drugima, ker zanj preprosto nimam volje. Verjeli ali ne, ampak ta trenutek mačke niso ravno priljubljena bitja pri meni, pa čeprav zato niso popolnoma nič krive.

Pa SPET k Mačjim zgodam in prigodam.....

Še istega dne je ena od hčer po mojem nasvetu kontaktirala Društvo za zaščito živali Kranj, kjer so ji prijazno povedali, da mora poklicati v to in to zavetišče (nekje pri Jesenicah) in to je tudi storila. Od tam smo dobili navodila, da moramo dobiti od občine dovoljenje, ki se seveda navezuje na kaj drugega kot finance, s katerim bodo oni financirali takšno ali drugačno oskrbo teh mačkov. Med tem sem se lotila branja zakonodaje, pravilnikov itd. Na občini sem od odgovornega iz odseka za okolje in prostor seveda izvedela kaj drugega kot to, da so denarna sredstva za to leto že porabili in..... in nobenih drugih možnosti za oskrbo mačka ali več njih.

Ne samo to. Zabolelo me je pri srcu, ko mi je bilo rečeno, naj jih odložim na eni od kmetij oz.še bolje: naj jih vrnem v naravo. Pa saj jih nismo mi vzeli naravi, niti jih nismo klicali, niti jih nismo ne želeli in jih tudi ne moremo imeti! Kako naj jih vrnem materi Naravi, saj mi jih ni ona položila na „domači prag“? Na tak način bi lahko danes imeli že celo čredo mačk, za katere niti pod razno: ne bi mogli skrbeti; imamo doma osebo, ki tega sploh ne bi dopustila (že za enega samega mačka imamo kar nekaj besednih prepričevanj); moramo pri enem od otrok zelo paziti zaradi alergije na živalsko dlako in še bi lahko naštevala. Poleg vsega so na obeh krajih že kar malček nesramno namigovali, da mačkov seveda sploh nihče ni odvrgel, ampak poznajo oni takšne „tiče“ kot smo mi in nam podobni. Imaš mačke, ko pa ti ni več do tega, da bi jih imel, pač pokličeš in misliš, da so oni tako naivni, da tega ne vedo.

Tako sta v pregorevanju treh različnih telefonskih aparatov minila dva dneva. Z veliko hude krvi, nesramnih besed in celo skorajda dobesedne obdolžitve, da smo mi sedaj kriminalci, ker pač nočemo nečesa, kar Moramo imeti! Ena od teh muc je ostala pri nas na terasi(tista nekako najmanj prestrašena ali pa najbolj sestradana). Navkljub vsemu imam srce in majhne in neobogljene živali ne bi pustila stradati(ali naredila celo tako, kot mnogi: za njo, nad njo s kopuljicami, grabljami....kar je pač takrat pri roki, samo da jo preženeš s svojega ozemlja). In seveda sem naivno verjela, da stvari morajo potekati tako, kot o tem govori zakonodaja. Pa ni tako! V enem od telefonskih razgovorov nekaj dni kasneje, mi je eden od odgovornih (katerega imena se žal ne spominjam) dejal, da je po zakonu maček naša last, ker se že 7 dni nahaja na naši zemlji??? Tako pač je in kaj bom jaz sedaj nekaj besedičila, ker to nima smisla.Očitno sva brala povsem različno zakonodajo, ali (ker sem naivka) izhajala iz povsem drugačnih izhodiščnih točk. Tudi če bi npr. kaj takšnega recimo (spet naivno) držalo, tokrat ne bi preneslo pravosodnih mlinov, saj so bili vsi odgovorni obveščeni v 24 urah, prijava proti odgovornim pa podana na VURS v roku 48 ur.

Ja!!! žalostno.
Spustiti sem se morala tako daleč, da zaradi vseh žaljivk in nekoretnega odnosa in na koncu koncev.... nespoštovanja zakonodaje....Moraš poseči po prijavah in si s tem nakopati en velik kup sitnosti, prepričevanja, hude krvi, tudi ostro izrečenih besed, ki mogoče v takšen „uraden“ pogovor sploh ne sodijo, tvegaš „pljuvanje“ sosedov, ki so pač postopili bolj „pametno?“ in žival tako ali drugače pregnali (ja kam neki....nazaj k nam npr.) in ti potem naslednji dan zvonijo na vratih, da že ukroti te mačke, ki se „klatijo“ po celi vasi in kar je najpomembneje....hodijo celo po njihovi zemlji., zelenjavnem vrtu, trati kjer se igrajo otroci, tulijo po cele noči in ne pustijo spati......itd. Enemu je celo z jezika „padlo“: Saj so bili k vam odvrženi! Kar tako...mimogrede.
Veste, zakonodaja, pravilniki, razne dopolnitve le teh, so nekaj, kar je le papir. V realnem življenju pa ne zdržijo tako kot morajo. Pa čeprav ti 100 in en človek reče(predvsem po raznih društvih): Tako mora biti! To je njihova zakonska dolžnost! 

Nekega dne nas je obiskal celo z javnega redarstva. Človek pomisli kaj neki je ušpičil, potem pa.....Prišel sem zaradi mačka ali več njih. Ja? Zakaj? Podana je bila prijava na VURS in oni so nas obvestili..... Seveda je bila prijava  in kar vesela sem bila, da bodo sedaj to neljubo težavo odpravili. Pa ni bilo nič. Le preverit je prišel, če mački resnično obstojajo.

Na tej točki pisanja se bom za trenutek ustavila in globoko zajela sapo.

petek, 25. junij 2010

Mačje zgode in prigode

Kar nekaj preko 21-e je kazala ura, ko se je hrup okoli hiše počasi začel umirjati. Živimo namreč tik poleg glavne ceste, kjer teče ena takšna lepa in simpatična ter predvsem ravna cesta, po kateri je mnogim v velik užitek stopit po pedalki za plin in brrrr......tudi krepko preko 100 v naselju. Tako je hrup naš običajni spremljevalec, ki smo se ga pač navadili. Hiše (sami gosto nasejani dvojčki) pa ležijo le na eni strani ceste. Pravzaprav še bolje povedano kakšen meter pod cesto. Zato smo si zasadili ciprese, smreke, ostalo grmičevje, ki raste v višino in vsaj malo ublaži vse skupaj.

In to „šavje“ je očitno priljubljeno odlagališče nekaterim osebkom, ki se želijo znebiti živali (muce ali več njih). Ni mi jasno, lahko zgolj samo predvidevam, da jih odvržejo kar med vožnjo. Ali pa mogoče kod nedaleč stran, pa se muce potem prestrašene zatečejo v to goščavo, kjer se lahko skrijejo, se počutijo vsaj malček na varnem.

Ura še vedno kaže nekje malo čez 21-to..... Strašno in neustavljivo mijavkanje, sedaj tu...sedaj tam. Zgolj slutili smo, da mijavka več muc in ne ena sama, saj se je že rahlo mračilo zadaj za hišami. In zgolj samo uganjevali bi lahko, koliko časa so že bile tam pod cesto, saj jih mogoče zaradi hrupa vsakodnevnega življenja nismo slišali že mnogo prej. Pa tudi če bi jih, bi prav lahko pomislili, da gre za kakšno od sosedovih muc. Naše iskanje je bilo neuspešno. In potem ni bilo za spati. Mijavkanje, tuljenje.....Po skupinah smo hoteli mačke ujeti s pomočjo medle baterijske svetlobe. Do 1h zjutraj. Takrat smo utrujeni obupali (najmlajše dva v stresnem stanju zaradi nemoči, ki sta jo občutila ob glasnem zavijanju)in si vse do jutra zatiskali ušesa, se selili na drugi del hiše, pa ni nič pomagalo.

Zjutraj smo eno muco našli, ker je zdrsnila pod dilo, ki prekriva svetlobni jašek kletnega okna. Skozi ta isto kletno okno, je naslednji dan druga muca padla v našo klet. A kaj hitro prestrašena pobegnila skozi odprta vrata. Tretja in mislim da tudi četrta sta mijavkali vsaka pri enem sosedu. Neustavljivo, glasno.....in predvsem srce parajoče.

Ena se je zagozdila v streho majhnega kozolca pri sosedu. Oborožen z rokavicami jo je hotel rešiti. A takoj ko se je znašla v njegovih rokah, je pobegnila. In mijavkanje se je nadaljevalo, sedaj na tem, sedaj na onem koncu. Ko sem morala v bližnjo trgovino, so me na povratku na terasi čakali trije mački(Tako je pač, če živiš v hiši in sploh če imaš teraso tako nizko, da jo od zemlje loči le 20 cm stopnička, na njej prijazno senčko, saj je pokrita in udobno sedežno garnituro, kjer se odvija 80% našega življenja doma v poletnih mesecih, balkonska vrata neprestano odprta, saj tu zaradi sence vročina ne seka tako hudo v hišo.), ki so seveda ob pogledu na mojo pojavo, takoj pobegnili........

Ps: to voščilnico sem delala težko in zgolj kot spremljavo k temu tekstu. 

sreda, 23. junij 2010

Malo dete


Malo dete sem poimenovala ta zadnji album. Kar tako, ker se pač nekje v njem  nahaja takšen napis.
Gre za zložen preklopni album, trodelen in v velikosti 22x22 cm.
Nič posebnega, zgolj malo ljubiteljskega igranja.
Več fotografij pa tule.

ponedeljek, 21. junij 2010

Je čas za delo, čaz za ustvarjanje, čas za lenarjenje in čas za....

.... POSPRAVLJANJE!!!
Ne tisto, čisto na "vse ali nič", ampak vsaj malo. Težko namreč ustvarjam, če nimam vsega na dosegu rok. Tako sem se pač navadila ali grdo razvadila ali......??? In potem ko delam , se vržem na glavo v ustvarjanje...nastane povsod naokoli mene strašen nered. Sicer se tudi v neredu dokaj dobro znajdem, saj ga naredim sama in ga tako poznam, je moj prijatelj, zaveznik ..... ampak..... Včasih pa le zgrešim kakšno stvar, mi uide, se skrije.......

In danes je bil idealen čas za urejanje mojih visečih map. Celo dopoldne smo bili brez elektrike in le kaj neki naj bi človek počel. Potem pa sem Štartala v nizkem štartu in vsako mapo ven, pregledala, zložila, vstavila nazaj na nosilca (to je provizoriš kartonska škatla ki je ojačana spredaj in zadaj z lesenima dilama, v kateri sta vpeta dve kovinski vodili). Sprva se mi je zdelo vse skupaj tako odveč :( :( :(  Ves čas sem čutila, da me je Elektro gorenjske "prisilil", da počnem nekaj, kar pravzaprav sploh ne maram početi.
Ampak bolj ko je mineval čas, manj sem se zavedala, da sploh nimamo elektirke. Čas se je kar nekako ustavil, ko sem odkrivala nove koščke papirja, v glavi sestavljala možne kombinacije.
Sploh nisem vedela, da imam toliko razno raznih papirjev, pa čeprav......saj veste.....še vedno sem mnenja, da  jih imam čisto premalo. Papir je pač "moja bolezen".
Še pogled na enega od predalov za mojih hrbtom (pri vsem delu...razen barvanja in rezanja 3d motivov namreč stojim, ker tako pač hočejo moji kolki in imam temu primerno tudi dvignjeno delovno površino).
Nad škatlo z visečimi mapami pa je ozka polica, polna telih (sladolednih) škatlic. Nič kaj prijetno na oko za morebitne obiskovalce, ki morebiti niso vajeni takšne "razstave", ampak meni pač priročno, pregledno.
Ps.: za škatlice imam prižgano rdečo alarmno luč in mi jih nosijo tudi sosedje, ko pojejo svojo porcijo :) Drugače pa na obisk ne smejo hodit :)
In za konec še en obrok. Mmmm...slasten.
Sestavljanka iz sladkega zelja, sojinih koščkov, zelene leče (sestavljeno v plasteh)....polito z kislo smetano, paradižnikovim sokom in jajcem, na vrhu pa malo naribanega sira brez kontzervansov, dodanih barvil.....

sobota, 19. junij 2010

Za Ano

Kar hitro je moral nastati (album namreč ter malenkostni sladki dodatek poleg) in še tik pred odhodom se je še sušilo lepilo. Prvo ni bilo prave ideje, potem ni bilo časa, ko pa se je sama ideja izoblikovala in sem izbrala papirje, se nekako nisem mogla odločit, kakšen sistem zgibanja kuvert naj uporabim.

Tokrat sem namreč uporabila tiste največje bele kuverte (spet ostanek v neki firmi, kjer so zamenjali logotip in te s starim niso bile več uporabne).
Kar nekaj sem jih uničila pri vseh možnih poizkusih, ki so mi tisti trenutek švigali skozi glavo. Vmes ni bilo elektrike, pa strašno je padal dež, grmelo, veter je bril okoli vogalov, kosilo se je k sreči kuhalo na plinu in cunje so obtičale nekje v pralnem stroju......

Kot bi hudič klical ves svoj podmladek kar ga premore in še tistega, ki je na poti. Ampak je uspelo. HUH! Kakšno breme je padlo z mene. Sem že pogledovala proti omari, kjer so spravljeni rezervni izdelki za morebitna darila, kadar za njih ni časa, nas povabilo popolnoma preseneti....




Album je velik 17 x 22 cm in ima 8 notranjih žepov. V vsakem od njih pa dodan barvni karton v velikosti 15 x 17 cm za fotografije in/ali tekst.

Še dve nevtralni

Jah, ko sem že zvlekla ven tiste nalepke za 3d tehniko, sem jih morala še nekaj podelati. Mogoče je temu kriv naš družinski prijatelj, ki ga navdušuje vse kar se blešči. In te nalepke imajo lesk. So mu takoj "skočile v oči".
Prva v modrih tonih. Deluje mi nekako hladno, nedostopno, preveč resno. A ljudje imamo resnično povsem različne okuse.
Notranjost.... in en bližnji posnetek...
Od modre pa k zeleno rumenim tonom:
Ta je meni bolj všečna. Bolj živahna, razgibana.
In še notranjost:

petek, 18. junij 2010

Nevtralno

Včasih pri naročilu določene voščilnice raje naredim kakšen komad več. Tudi tokrat je bilo tako. Za moški motiv prav lahko uporabimo tudi nevtralen motiv, ki ga kasneje lahko podarimo komurkoli.
Te nalepke za 3d tehniko so že kar nekaj časa ležale v mojem predalu. Več kot leto dni. Od desetih različnih motivov sem do sedaj uporabila zgolj dve.
Notranjost je spet izdelana z žepkom za denar(želja naročnice).
Postavitev sem si tokrat izbrala na Truly Scrumptious
In papirji......BojaMoja je spraševala. Niso sprintani (tudi pri kakšnih treh objavah nazaj ne). So iz bloka K&Company. To je bil moj prvi večji nakup papirjev in prvi nakup v tujini (če odštejem Joanno Sheen, kje sem zadela denarno nagrado in sem samo poslala željeno naročilo). Ker nimam kartice ali računa s katerim bi lahko nakupovala v tujini, sem ubrala pot, da so mi kupili tamkajšni domačini in ko so odhajali na dopust, so mi pač pripeljali na dom. S tem sem se izognila dragim potnim stroškom. Ja, tudi jaz imam kdaj srečo, čeprav je to malo težko verjeti (meni sami). Razne poti, da bi se priključila kakšnemu naročilu sem že davno pokopala, saj sem nekako vedno "izvisela". Glede na to, da se ne gibljem v ustvarjalnih krogih, je to povsem normalno. Še praga Memorisa v Celju nisem nikoli prestopila. Enkrat pa sem bila celo v Levčku v Ljubljani.. Moj "dom" je HobbyArt Kranj(kdor mogoče še ne ve.....imajo na voljo kar nekaj papirjev od DCWV)....že dolga leta, ki jih ne štejem več.  Uh! koliko jih je bilo še na prejšnji lokaciji v centru mesta.Včasih naročim kakšno malenkost iz Antusa (naravnost iz skladišča po telefonu in pošljem tja nečakinjo ali hčero). Tako da so ustvarjalni materiali in pripomočki za mene še vedno ena velika skrivnost, ki jo bom nekoč mogoče celo spoznala.

sreda, 16. junij 2010

Zakrivljeno palico v roki,........

Zakrivljeno palico v roki,
za trakom pa šopek cvetic,
ko kralj po planini visoki
pohajam za tropom ovčic.


Saj tukaj na sončni višavi
le sam sem, le sam gospodar,
živejem po pameti zdravi,
za muhe mi ljudske ni mar.

Nikomur tu nisem na poti,
na poti ni meni nikdo;
kdo čisto veselje mi moti,
kdo moti življenje mirno?


...........

To pesem sem si prepevala ob izdelavi voščilnice za 60 let. Z mislimi na očeta, ki mu je bila ena najljubših.
In ker so na Pollycraft postavili pesem za inspiracijo, jo prijavljam.
Tudi na Cupcake Craft Challenges jo lahko prijavim na temo One for the boys in pa na Double Dutch.

In še notranjost, s katero pa se prijavljam na Stamp, Scrap & Doodle Saturdays, kjer so želeli žep.

Sem imela precej težav z izbiro motiva, papirja, dodatkov.....ampak potem je kar nekako steklo in se mi odprlo. Tako da bom sedaj kar nekaj časa ostala pri moških voščilnicah ali vsaj takšnih, ki so nekako nevtralne. Prijavljam pa jo tudi (prvič) na Cards for men.

nedelja, 13. junij 2010

ICSketches #69

Po dolgem času, ker se počutim nekako prazno, spet voščilnica za izziv. Hčera se še odloča ali je primerna za njeno sošolko ali ne.
Zapakirana v škatlico.

sobota, 12. junij 2010

Mini otroški album

Dva od zadnjih mini otroških albumov.

Za osnovo sem uporabila kartončke, ki so jih v nekem podjetju zavrgli, ker pri njihovem delu niso več prišli v poštev. In tako sem zopet izhajala iz osnove (velikosti kartončka) in brez načrta vse ostalo priredila temu.

Izbrala sem nekaj osnovnih papirjev in jih lepila na te kartonske osnove. Albumčki so tako veliki zgolj 16,5 x 12cm. Naredila pa sem jim tudi preprosto spremljajočo vrečko v kateri so shranjeni, saj nisem  imela nobene druge pametne ideje, kako tak album "zapakirati", "dati iz rok" drugače, kot pa da bi bila ponovno to škatla.

Za idejo z vozičkom na prvi strani mislim da ni potrebno razlagati od kod prihaja, kje je videna, od kod pobrana.
Mini predstavitev posameznih notranjih strani.
Še pogled na drugega, kjer sem zgolj dodajala nove liste.
Tudi v notranjosti dodajanje novih listov in drugačnih dodatkov kot pri prejšnjem.

sreda, 09. junij 2010

Trodelni otroški kompleti

Še vedno se vrtim tam nekje, kjer so doma majcena bitjeca.
Novi kompletki v škatlici. Tokrat sem voščilnici dodala še mini zložen album.
V treh različnih barvnih odtenkih ....
.....v treh različnih postavitvah.
Zelen album 
Delano na način, ki mi je trenutno najbližje....brez načrtovanja, brez prave ideje, izhajajoč zgolj iz same velikosti.
Rumen album
V teh toplih dneh (ki seveda še kako godijo) je veliko težje delati z belo  barvo.Več o samih kompletih na spletni strani.